Pred teboj se tokrat dviga prazen list.
Ne spusti te priložnosti in preberi naslednje vrstice.
Živimo v času, ko ves čas sprejemamo informacije. Beremo, poslušamo, spremljamo družbena omrežja, hitimo iz ene obveznosti na drugo, od ene naloge k drugi … Pri tem pa pogosto pozabimo na najpomembnejši pogovor.
Veš kateri je?
Ja, tisti, ki ga imamo sami s seboj.
Prav zato je pisanje dnevnika ena najmočnejših praks osebne rasti.
Ne potrebuješ posebnega znanja, niti popolnih stavkov. Slovnično pravilni zapis v tem kontekstu torej ni nujen, prav tako nima nikakršne veze, ali ti je tvoja pisava lepa ali ne.
Dovolj je, da si pripravljena za nekaj minut odložiti zunanji svet ter prisluhniti sebi in najpomembnejši pogovor se lahko začne.
S tem umiriš misli, predelaš čustva, bolje razumeš sebe in postopoma gradiš odnos s svojo notranjostjo.
In še nekaj, kar želim da veš preden nadaljujeva …
Ni naključje, da terapevti, coachi in psihologi že desetletja priporočajo redno pisanje dnevnika kot eno najbolj učinkovitih tehnik za večje samozavedanje in boljše duševno počutje.
Zakaj je pisanje dnevnika tako učinkovito?
Večina ljudi misli, da dnevnik služi temu, da vanj zapisujemo kaj se nam je zgodilo čez dan, v resnici pa je njegova največja moč tokrat povsem drugje.
Če tvoje misli ostajajo v glavi, se vrtijo v krogu. Ena misel rodi drugo, ta tretjo in kmalu imaš občutek, da je vse skupaj ena sama velika zmeda.
Ni treba, da je tako.
Ko namreč misli zapišeš, jih prvič pogledaš od zunaj. Na papirju kar naenkrat postanejo bolj jasne.
Velikokrat že med pisanjem ugotoviš, da težava sploh ni tako velika, kot se je zdela nekaj minut prej. Včasih odkriješ, da te ne obremenjuje dogodek sam, ampak tvoj pogled nanj. Drugič opaziš vzorce, ki se ponavljajo že leta, pa jih do zdaj sploh nisi zaznala.
Pisanje dnevnika je torej veliko več kot zapisovanje. Je proces raziskovanja sebe.
Sama namreč verjamem, da ima vsak izmed nas odgovore v sebi. Težava je le v tem, da jih v vsakodnevnem hrupu pogosto ne slišimo. Ko pišemo, se začne um počasi umirjati, misli izgubijo svojo moč, v ospredje pa stopijo občutki, intuicija in tisti tihi notranji glas, ki ga tako radi poimenujemo glas duše.
Prav zato je pisanje dnevnika lahko tvoja čudovita duhovna praksa.
Ne glede na to, ali meditiraš, obiskuješ hipnoterapijo, Tesla terapijo, hodiš na energijske terapije, delaš na sebi ali preprosto iščeš več notranjega miru, lahko dnevnik postane prostor, kjer srečaš svojo resnico.
Skozi zapise postopoma spoznavaš svoje strahove, omejujoča prepričanja, želje, sanje in tudi dele sebe, ki jih sicer uspešno skrivaš pred svetom.
Vsaka zapisana stran je korak bližje sebi.
Redno pisanje dnevnika prinaša številne koristi, ki jih potrjujejo tudi raziskave. Pomaga zmanjševati stres in notranjo napetost, izboljšuje čustveno ravnovesje, krepi sposobnost reševanja problemov ter zmanjšuje občutek tesnobe.
Poleg tega obstajajo tudi druge koristi, ki jih težko izmerimo.
Ko začneš redno pisati, začneš drugače opazovati svoje življenje.
Hitreje prepoznaš, kaj te izčrpava.
Lažje opaziš ljudi, ob katerih se počutiš dobro in tiste, ob katerih se ne.
Začneš razumeti, zakaj se določene situacije vedno znova ponavljajo.
Veliko lažje sprejemaš odločitve.
In predvsem – začneš bolj zaupati sebi.
Papir ali digitalni dnevnik?
To je eno najpogostejših vprašanj.
Ali je bolje pisati v lep zvezek ali uporabljati telefon oziroma računalnik?
Pravilnega odgovora ni.
Če obožuješ občutek papirja, vonj novega zvezka in počasno pisanje s kemičnim svinčnikom, potem bo klasični dnevnik verjetno prava izbira zate. Sama sem zagovornik tega.
Ročno pisanje ima namreč posebno moč. Prisili nas, da vse skupaj upočasnimo. Med pisanjem smo bolj prisotni in pogosto lažje začutimo svoja čustva. Poleg tega lahko rišemo, čečkamo, dodajamo simbole ali ustvarjamo pravo malo knjigo svojega življenja.
Kljub temu ne bomo krivični do digitalnega dnevnika. Če nikakor nisi analogni človek, potem bo tudi digitalni dnevnik vsekakor dobra izbira.
Konec koncev ni najpomembneje kam pišeš, ampak da pišeš.
Obstaja več načinov vodenja dnevnika
Ko slišimo besedo dnevnik, večina najprej pomisli na klasično zapisovanje dogodkov in občutkov. Vendar je resnica veliko bolj zanimiva. Obstaja namreč ogromno različnih načinov pisanja, zato lahko vsak najde takšnega, ki mu najbolj ustreza.
Če šele začenjaš, ti priporočam, da začneš z običajnim dnevnikom, v katerem preprosto zapisuješ svoje misli in občutke. Ko boš ugotovila, kaj ti najbolj koristi, pa lahko preizkusiš tudi druge oblike.
Vedno bolj priljubljen je dnevnik hvaležnosti, kjer vsak dan zapišeš nekaj stvari, za katere si hvaležna. Ta preprosta praksa postopoma spremeni način razmišljanja. Namesto da bi naši možgani ves čas iskali težave, začnejo opažati tudi vse lepo, kar je že prisotno v našem življenju.
Nekateri vodijo dnevnik sanj, saj verjamejo, da nam sanje razkrivajo pomembna sporočila iz naše podzavesti.
Spet drugi uporabljajo dnevnik za zapisovanje ciljev, idej, ustvarjalnih navdihov ali osebnih spoznanj.
Ni pomembno, katero obliko izbereš.
Pomembno je le, da te pisanje podpira in ne obremenjuje.
Sicer pa …
Kako sploh začeti pisati dnevnik?
Največja ovira je običajno prazen list papirja. Mnogi se ustavijo že pri prvem vprašanju: “O čem naj sploh pišem?”
Resnica je takšna, da ni napačnega začetka. Ni treba čakati na navdih. Ni treba, da se je zgodilo nekaj posebnega. Začni preprosto. Vprašaj se:
Kako se trenutno počutim?
To vprašanje je veliko globlje, kot se zdi na prvi pogled. Sprva bo odgovor morda kratek. »Dobro.« »Utrujena.« »Živčna.« Toda če si vzameš še nekaj minut in pišeš naprej, se začnejo odpirati povsem nove plasti.
Lahko si zastaviš tudi vprašanja:
- Kaj mi danes najbolj zaposluje misli?
- Zakaj me je določena situacija tako prizadela?
- Česa me je danes strah?
- Kaj si v resnici želim?
- Kaj mi želi sporočiti moje telo?
- Za kaj sem danes hvaležna?
Lahko začneš tudi tako:
Danes se počutim …
Ali pa:
Danes največ razmišljam o …
Ali pa odgovoriš na vprašanje:
Kaj bi danes potrebovala od sebe?
Pogosto že en sam stavek odpre vrata številnim novim spoznanjem.
Začni torej z enim izmed vprašanj in poglej, kam te bo to pripeljalo.
In še enkrat: Naj te ne skrbi slovnica. Naj te ne skrbi slog pisanja. Ne razmišljaj ali bo zapis lep. Ta dnevnik ni namenjen temu, da bi ga nekoč kdo bral. Njegov namen je, da skozi pisanje spoznaš sebe in odložiš breme.
Kako ustvariti navado pisanja dnevnika?
Tako, da ne čakaš na navdih. To je namreč največja napaka. Navdih pride takrat, ko začneš.
Pisanje dnevnika naj postane tvoj majhen ritual, ki ga povezuješ z nečim prijetnim.
Morda si vsako jutro skuhaš kavo ali čaj in preden odpreš telefon, nameni pet ali deset minut sebi. Lahko pišeš zvečer, ko se umiriš in pred spanjem odložiš misli na papir.
Ni pomembno, ali pišeš pet minut ali pol ure. Pomembno je, da si vzameš čas zase.
Pri ustvarjanju novih navad pogosto govorimo o treh preprostih korakih: sprožilec, rutina in nagrada.
Sprožilec je nekaj, kar te spomni na pisanje. To je lahko jutranja kava, večerni čaj, meditacija ali trenutek, ko prižgeš svečko.
Rutina je samo pisanje.
Nagrada pa ni nujno nekaj materialnega. Velikokrat je največja nagrada občutek lahkotnosti, ali notranjega miru, ki ga občutiš, ko zapreš dnevnik.
Prav ti občutki so razlog, da se naslednji dan k pisanju znova vrneš.
Pisanje dnevnika je zelo intimna praksa, zato si ustvari okolje, kjer se boš lahko sprostila.
Morda imaš doma najljubši kotiček, kjer te nihče ne moti. Lahko prižgeš svečo, si pripraviš odejo, v ozadju predvajaš nežno glasbo, poslušaš kakšno zdravilno frekvenco ali pa preprosto nekajkrat globoko vdihneš.
Takšni drobni rituali niso nujni, vsekakor pa pomagajo tvojemu umu razumeti, da je prišel čas, ko se lahko ustavi. Ko se telo sprosti, se sprosti tudi um. Takrat začnejo prihajati misli, do katerih v vsakodnevnem hitenju pogosto sploh nimamo dostopa.
Včasih začnemo pisati s takšno hitrostjo, kot živimo.
Misli drvijo, besede drvijo, mi pa smo še vedno v istem stresu, iz katerega smo želeli pobegniti.
Poskusi drugače.
Zapri oči. Tri- do petkrat počasi vdihni in izdihni. Začuti svoja stopala na tleh. Sprosti ramena in šele nato odpri dnevnik.
Morda se sliši nepomembno, vendar teh nekaj globokih vdihov spremeni kakovost pisanja bolj, kot si predstavljaš.
Ko um ni več v nenehnem hitenju, začneš pisati iz srca in ne le iz glave.
Piši iz srca
Med pisanjem ne popravljaj svojih stavkov. Ne briši jih in ne razmišljaj ali je zapis dovolj lep. Dnevnik ni knjiga in nihče ga ne ocenjuje.
Pusti, da so stavki nepopolni, naj bodo čustva razmetana ali misli nedokončane.
Konec koncev ali je življenje popolno?
Zakaj bi moral biti dnevnik?
Najbolj dragoceni zapisi so pogosto tisti, ki nastanejo brez razmišljanja. Ko dejansko roka prehiti razum in besede preprosto stečejo. Takrat se začne dogajati prava samorefleksija.
Skoraj vsak pozna tudi tisti notranji glas, ki pravi, da vse skupaj nima smisla ali da ne znaš ali da izgubljaš čas in podobno. Samo da veš, da to ni tvoj resnični glas, ampak del tebe, ki te želi nadzorovati in ves čas dvomi. Ko ga torej opaziš, ga ne poslušaj in samo nadaljuj s pisanjem. Čez nekaj minut bo njegov glas vedno tišji in v ospredje bo stopil tvoj pravi notranji glas.
Dnevnik naj bo prostor popolne iskrenosti
Če želiš, da ti pisanje res pomaga, si dovoli zapisati vse. Tudi tisto, česar ne bi povedala nikomur. Tudi tisto, česar te je sram. Tudi svoje dvome. Jezo. Žalost. Strahove.
Ko napišeš vse to, jih šele takrat lahko zares pogledaš. Čustva, ki jih potiskaš stran, ne izginejo temveč čakajo. Ko jih zapišeš, izgubijo del svoje moči. Zato naj bo tvoj dnevnik prostor brez maske.
Ob tem pa želim poudariti še nekaj zelo pomembnega.
Pisanje dnevnika ni namenjeno temu, da bi vedno znova podoživljali bolečino. Seveda je pomembno, da izrazimo žalost, jezo, razočaranje ali strah. Potlačena čustva ne izginejo. Ostanejo v telesu in slej ko prej iščejo pot na površje.
Toda ko enkrat napišeš, kar te boli, se vprašaj tudi:
Kaj lahko naredim zase?
Kaj potrebujem v tem trenutku?
Kaj sem se iz te situacije naučila?
Kako bi lahko nase pogledala z več sočutja?
Ta vprašanja spremenijo smer razmišljanja in ne ostaneš več ujeta v problemu temveč začneš iskati rešitev. In prav to je največja moč pisanja dnevnika.
Prebiraj stare zapise
Ena izmed najlepših stvari pri pisanju dnevnika je, da lahko čez nekaj mesecev ali let pogledaš nazaj. Takrat ugotoviš koliko si zrasla, koliko stvari si preživela in koliko strahov je bilo popolnoma nepotrebnih.
Velikokrat opazimo tudi vzorce, ki jih med vsakodnevnim življenjem sploh ne zaznamo.
Morda ugotoviš, da si vsak mesec ob določenem obdobju bolj občutljiva, da se vedno znova znajdeš v podobnih odnosih, da te določene situacije vedno znova učijo iste življenjske lekcije ali pa preprosto vidiš, kako zelo drugačna oseba si postala.
Stari zapisi so opomnik, da te spomnijo, koliko poti si že prehodila.
Bodi nežna do sebe
Če kakšen dan ne pišeš, nič hudega. Naj pisanje dnevnika ne postane tvoj projekt, ki te bremeni. Njegov namen je, da postane podpora tvojemu življenju.
Nekateri dnevi bodo polni navdiha, spet drugič boš napisala le nekaj vrstic.
Včasih bo dnevnik za nekaj tednov ostal zaprt in tudi to je v redu.
Naj bo torej pisanje tvoj prostor svobode in ne še ena obveznost.
Pisanje dnevnika je srečanje s sabo
Pisanje dnevnika ni čarobna paličica, ki bo čez noč rešila vse izzive, je pa izjemno močno orodje, ki ti pomaga ustvariti globlji odnos s sabo.
Vsaka zapisana misel je korak bližje razumevanju. Vsako iskreno vprašanje je povabilo k novemu spoznanju. Vsaka stran, ki jo izpolniš, je dokaz, da si si podarila nekaj najdragocenejšega in to je – pozornost.
Morda na začetku ne boš opazila velikih sprememb, toda čez nekaj mesecev boš odprla svoj dnevnik, prebrala stare zapise in ugotovila, da si drugačna.
Ko začneš poslušati sebe, začneš sprejemati boljše odločitve. Ko bolje razumeš svoje misli in čustva, lažje zaupaš svoji intuiciji. Ko si dovoliš biti iskrena, odkriješ, da so vsi odgovori, ki si jih tako dolgo iskala zunaj sebe, ves čas tiho čakali v tvoji notranjosti.
Morda je danes pravi trenutek, da odpreš nov zvezek ali pa preprosto vzameš list papirja.
Ne išči popolnih besed, samo začni, kajti vsaka velika sprememba se začne z enim samim zapisanim stavkom.
Ta blog je bil napisan v sklopu Spletne šole prebujenih žensk, vzporedno s temo Samozdravljenje.





